Novoapostolska cerkev v Sloveniji

Zgodovina Novoapostolske Cerkve

Korenine Novoapostolske Cerkve segajo v Anglijo v 19. stoletju. Pod vplivom francoske revolucije in industrializacije Evrope so se v Angliji v 20. letih 19. stoletja pojavila tako imenovana prebuditvena gibanja. Mnogokje so se zavzeti kristjani začeli zbirati, da bi na osnovi Svetega pisma in v molitvi na novo razmislili o krščanski veri. Osrednja misel teh prebujenih krogov je bil skorajšnji ponovni prihod Jezusa Kristusa, druga pomembna točka pa vrnitev k principom prvotne pracerkve. V 30. letih 19. stoletja so se iz tega gibanja razvile prve skupnosti. Do leta 1835 je bilo po prerokbah po zgledu Svetega pisma izbranih in postavljenih 12 apostolov.

Ti apostoli naj bi novo nastalo Katoliško-apostolsko Cerkev vodili do skorajšnjega ponovnega prihoda Jezusa Kristusa. Iz Anglije se je pozneje to gibanje razširilo in tudi v Nemčiji so nastajale nove in nove katoliško-apostolske skupnosti.

Ko so v letu 1855 trije izmed novo postavljenih apostolov umrli, se pripadniki Cerkve niso mogli zediniti o tem, ali je treba izbrati nove apostole ali se enostavno prepustiti toku dogodkov. Različna mnenja o teh in drugih vprašanjih so v letu 1863 v Nemčiji vodila v ustanovitev „Splošnega krščansko apostolskega misijona“, iz katerega je na koncu izšla „Novoapostolska skupnost“. Od leta 1932 je v uporabi ime „Novoapostolska Cerkev“.

Novoapostolska Cerkev je ohanila na začetku postavljeno službo apostolov. Od leta 1897 se je pod okriljem apostola Friedericha Krebsa razvila funkcija glavnega apostola, ki jo je Krebs opravljal vse do svoje smrti leta 1905. Od takrat dalje je glavni apostol tisti, ki kaže pravo smer ob teoloških vprašanjih in skrbi za enotnost Cerkve.

Friedrichu Krebsu je do sedaj sledilo osem glavnih apostolov: Hermann Niehaus, Johann Gottfried Bischoff, Walter Schmidt, Ernst Streckeisen, Hans Urwyler, Richard Fehr, Wilhelm Leber in Jean-Luc Schneider.

Glavni apostol Richard Fehr - rojen leta 1939 - je misijonsko dejavnost Novoapostolske Cerkve razširil na vse konce sveta. V času njegovega službovanje je število pripadnikov Cerkve naraslo na skoraj 11 milijonov. Velik pomen je pripisoval tudi dobrim stikom z drugimi krščanskimi Cerkvami.

Glavni apostol Fehr v letu 2000: „Resno razmišljam o tem [o ekumenizmu] in pred kratkim sem ustanovil posebno projektno skupino, ki bo pripravila predloge o tem, kakšna naj bo prihodnost: Se bomo obrnili v smer ekumene ali ne? Nagibam se ke temu, da bi Cerkev postala bolj odprta.“

Tenkočutno prilagajanje Cerkve na spremenjene zunanje okoliščine (okvirne pogoje) se je izrazilo tudi v tem, da so za časa glavnega apostola Richarda Fehra poleg številnih drugih sprememb zamenjali Luthrov prevod Svetega pisma iz leta 1912 za revidirano verzijo iz leta 1984. Poleg tega je ob Veliki noči leta 2005 preko 75 let staro pesmarico zamenjala sodobnejša izdaja.

Glavni apostol Wilhelm Leber - rojen leta 1947 - je nadaljeval s prizadevanji za novo duhovno usmeritev Cerkve v moderno, odprto Cerkev, ki ima svoje mesto med drugimi krščanskimi Cerkvami.

„Želim si, da bi se lahko sproščeno pogovarjali. Da bi dosegli lepo sožitje, neodvisno od individualnih predstav in verskih prepričanj, da bi razvili medsebojno spoštovanje, iskanje in negovanje tistega, kar nas povezuje, da bi na tem temelju pač skupaj doprinesli h krepitvi krščanstva v svetu, v katerem so krščanske vrednote bolj in bolj potisnjene v ozadje.“

Službovanje glavnega apostola Wilhelma Lebra je zaznamoval tudi izid Katekizma Novoapostolske Cerkve v nemškem jeziku v decembru 2012 in pozneje tudi v drugih jezikih. Ta knjiga je plod dolgoletnega intenzivnega dela. Vsebuje obširen prikaz nauka Novoapostolske Cerkve in se v 13 glavnih poglavjih dotika različne tematike.

Kako bo razvoj potekal v bodoče? Ob vseh izzivih, ki jih prinaša s seboj rast Novoapostolske Cerkve v okvirjih različnih kultur in tradicij, ostaja vera v troedinega Boga, v ponovni prihod Jezusa Kristusa in v delovanje službe apostolov osrednja točka novoapostolskega nauka.